Vietnamska popotniška izkušnja – 1. del

Moj hostel je bil le nekaj minut hoje oddaljen od znamenite ulice Bui Vien v samem središču 1. okrožja, kjer prebiva večina popotnikov. Prvi dan sem se odločil, da se kar sprehodim in preprosto izgubim med ulicami. Pločniki so ozki in polni življenja – prodajalci, pešci in parkirani motorji si delijo vsak centimeter prostora. Povsod, kamor sem pogledal, se je nekaj dogajalo: ženske so prodajale tropsko sadje, starejši moški so sedeli na majhnih plastičnih stolčkih in pili ledeno kavo, v ozadju pa je neprestano odmeval zvok hupanja, ki je postal nekakšna mestna melodija.

Ena najbolj ganljivih izkušenj mojega bivanja je bil obisk Muzeja vojnih ostankov. V muzeju so razstavljene pretresljive fotografije, vojaški predmeti, tanki, letala in osebne zgodbe ljudi, ki so preživeli vietnamsko vojno. Med ogledom sem občutil mešanico žalosti in spoštovanja – žalosti zaradi vsega trpljenja, a hkrati občudovanja do izjemne odpornosti vietnamskega naroda. Spomnil sem se, da potovanja niso le lepi kraji, temveč tudi razumevanje zgodovine in ljudi, ki v teh krajih živijo.

Po čustveno napornem dopoldnevu sem si zaželel nekaj, kar bi mi povrnilo energijo, in v Vietnamu ni boljšega načina za to kot s hrano. Odločil sem se, da poskusim čim več lokalnih jedi. Moj najljubši je postal Bánh Mì, slavni vietnamski sendvič, poln mesa, vložene zelenjave, svežih zelišč in čilija, zaprt v hrustljavo francosko bageto. Vsak grižljaj je bil popolna eksplozija okusov. Poskusil sem tudi Phở, znamenito juho z rezanci, ter več skodelic močne, sladke vietnamske kave, ki me je držala pokonci cel dan. Hrana v Vietnamu ni le okusna, ampak tudi odraz duše naroda – preprosta, pristna in polna topline.

Ko pade noč, se mesto Ho Ši Minh popolnoma spremeni. Vročina popusti, luči se prižgejo in mesto zaživi v popolnoma novem ritmu. Najbolj znano območje je ulica Bui Vien, ki jo pogosto primerjajo z ulico Khao San v Bangkoku, vendar ima svoj edinstveni značaj. Ko se stemni, se prižgejo neonske luči, glasba napolni zrak in ulica se spremeni v neskončno zabavo. Tu sem preživel večer za večerom – s pivom v roki, med popotniki z vsega sveta, ob uličnih glasbenikih in neustavljivem vrvežu. Kaotično, hrupno, a čudovito – Bui Vien je resnično srce mesta, ki nikoli ne spi.

A za vsemi temi lučmi in hrupom se skriva tudi druga, bolj mirna in iskrena plat mesta. Zjutraj, preden se promet razživi, sem obiskal tržnico Ben Thanh in se sprehodil ob reki Sajgon, kjer domačini telovadijo, pijejo kavo in se pogovarjajo. Ti trenutki tišine so mi razkrili drugo plat mesta – tisto, ki je topla, prijazna in preprosta.

Po nekaj dneh sem spoznal, da sem le površno spoznal, kar Ho Ši Minh zares ponuja. To mesto je polno kontrastov – sodobni nebotičniki stojijo ob starih francoskih stavbah, trendovske kavarne ob starodavnih templjih, zgodovina in sodobnost pa se srečujeta na vsakem koraku. Je kaotično, a hkrati čarobno. Ko sem odhajal, sem vedel, da to ni bilo slovo – le začetek. Vietnam me je prevzel in vem, da se bom nekoč vrnil, da znova občutim tisti neustavljivi utrip, ki ga ima samo Sajgon. V nadaljevanju se odločim obiskati še mesto Da Nang, a več o tem v mojem prihodnjem članku …