Želja po raziskovanju dežel, kjer se turizem »prebuja«, in lovu na vse bolj izmikajočo se pristnost na potovanjih naju je v septembrskih dneh ponesla v Albanijo – prvinsko deželo zahodnega Balkana, ki je v procesu vse večje turistifikacije. Kakšno smer razvoja turizma iščejo v tej državi in kam to vodi, predstavlja vse pomembnejšo tematiko za razpravo. Bistvo je, na čem njihov turizem temelji in katere so posebnosti, elementi identitete in seveda skrivnosti divje dežele ter njihovih ljudi, ki naj bi bili potomci Ilirov, čeprav to ni edina možna teorija. Vsa ta vprašanja se prvič v zgodovini »na široko« odpirajo radovednim obiskovalcem.
Na potovanju po Albaniji ne gre zgrešiti številnih podob mogočnega dvoglavega orla, ki krasi državno zastavo – v Tirani je celo namesto figure pešca na semaforju. Zanimivo je, da Albanci svoje države ne imenujejo Albanija, ampak Shqipëria, kar v prevodu pomeni dežela orla. Ime Albanija naj bi bilo v uporabi zaradi lažje korespondence s papežem.
Pomemben simbol države so stereotipno tudi vozila znamke Mercedes. Po nekaterih podatkih je 6 od 10 avtomobilov v Albaniji te znamke. Prebivalci so jih (najprej rabljene) pričeli kupovati, da bi posnemali kralja in kasneje diktatorja, ki sta bila oba pristaša tega avtomobila.
Albanija, nekoč dežela znotraj Otomanskega cesarstva, je neodvisnost od slednjega razglasila leta 1912. Med letoma 1944 in 1990 je bila pod taktirko komunističnega voditelja. V tem času se je najprej spogledovala s Sovjetsko zvezo in nato Ljudsko republiko Kitajsko.
Zadnja leta režima je bila država strogo izolirana, polna vojaške oboroženosti in infrastrukture. Tipičen primer so bunkerji, ki jih je po državi po različnih podatkih med 150.000 in 200.000, kar naj bi bilo največ bunkerjev v katerikoli državi na svetu. Do danes jih niso odstranili, ampak so jih preoblikovali v bivališča in turistične nastanitve. Ostajajo tudi del parkov, otroških igrišč in muzejev kot tudi shramb in »okraskov« nad sinje modrim in turkiznim Albanskim morjem.
Pot začnimo v prestolnici Tirani. To je mesto, ki se nebrzdano širi, v katerem je promet posebna Odisejada in kjer se mešajo zanimivi arhitekturni stili: stare in razpadajoče zgradbe, gradbeni projekti iz časov komunizma in sodobne strukture. Med njimi so ravno hoteli in nadstandardne stanovanjske stolpnice tiste, ki se dvigajo visoko nad kuliso Tirane.
Sam center mesta, kjer se nahaja velik Skanderbegov trg z njegovim spomenikom, urni stolp (nekoč najvišja stavba mesta, ki je danes bolj kot ne skrita med ostalimi zgradbami), mošeja Et'hem Bey, Narodni zgodovinski muzej in gledališče z opero in baletom, je obkrožen s številnimi rastočimi hoteli in turistično infrastrukturo. Na nek način tujek v okolju, po drugi strani predstavlja vse večji dotok obiskovalcev v gospodarsko srce Albanije. Podoben primer je nov nogometni stadion Air Albania oziroma Arena Kombëtare, katerega del je tudi hotel luksuzne verige. Seveda blišč zmeraj ne prinaša razvoja trajnostnih oblik turizma, prej povečuje »ločitveni zid« oziroma razmejitev med obiskovalci in lokalno populacijo.
Poleg občudovanja visokih stavb zanimivih oblik vam v središču mesta priporočava ogled mošeje Namazgah, ki je verjetno največja na Balkanskem polotoku, ter muzeja Bunkart 1 ali 2. Posebna zgodovinska institucija, vredna ogleda, je tudi muzej House of Leaves ali muzej tajnega nadzora, kjer je vsakršno fotografiranje prepovedano, sobe pa poleg artefaktov vsebujejo morda še delujoče naprave za prisluškovanje, zaradi česar priporočava tišino.
Med obiskom prestolnice sva obiskala tudi svetovni sedež (napredne) islamske bratovščine Bektašev na vzhodnem delu Tirane, kjer so nama ob vhodu v center izkazali res prijazno dobrodošlico in pristno obliko gostoljubnosti (seveda je bilo že najino zanimanje dovolj za vstop). Navdušeni so bili nad mladima obiskovalcema v zgodnjih jutranjih urah, ki imata vsaj ducat vprašanj.
Nenazadnje pa je Tirana zanimiva tudi za ljubitelje ulične umetnosti, saj je polna muralov, katerih lokacije je moč zaslediti tudi na spletu – iskanje sicer občasno oteži dejstvo, da se mesto hitro obnavlja, zato kateri od muralov hitro izgine. Po mestu lahko poiščete tudi sledi svetnice in Nobelove nagrajenke Mati Terezije, znamenite albanske človekoljubne osebnosti.
Glavna gospodarska žila Albanije je avtocestna povezava med prestolnico Tirano in obalnim mestom Dračem (angl. Durrës). Drač je drugo največje mesto v državi ter hkrati najpomembnejše pristanišče. Mesto slovi tudi po enem največjih rimskih amfiteatrov na Balkanskem polotoku, ki je v času svojega delovanja sprejel do 20.000 obiskovalcev. Amfiteater je nekoč gostil gladiatorje, kasneje pa so na tem mestu trgovali in na njegovih ruševinah zgradili stanovanjsko sosesko. Danes predstavlja ogroženo točko kulturne dediščine, s katere občina odstranjuje stavbe.
Med zanimivostmi Drača izstopa tudi kraljeva vila (poletna rezidenca), ki je trenutno zaprta in propada, vendar še vedno spominja na obdobje monarhije in kralja Zoga I. Propadajočo zgodovinsko zapuščino bodo kmalu dopolnila luksuzna letovišča ob morju, kamor denar vlagajo bližnjevzhodni investitorji.
Berat in Gjirokastër sta slikovita bisera in ponosna simbola albanske kulturne dediščine. Njuni zgodovinski jedri sta uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine kot redka primera ohranjene otomanske arhitekture.
Berat, znan tudi kot »mesto tisočerih oken«, razkriva izjemno posebnost vernakularne arhitekture: hiše, zgrajene iz kamna, so razporejene na terasah ena nad drugo, pri čemer spodnja nadstropja nimajo oken. To ni le estetska značilnost, temveč premišljen varnostni ukrep pred Turki – stavbe so bile zaradi tega težje osvojljive. Kamnite prostore brez oken so prebivalci izkoristili za vinske kleti, shrambe ali hladne bivalne prostore, kar je bilo ključno za življenje v Beratu, saj je to eno najtoplejših mest v Albaniji, kjer poletne temperature pogosto dosežejo tudi do 45 °C.
Podobno kot je Berat imenovan mesto tisočerih oken, je Gjirokaster znan kot »mesto tisočerih stopnic«. Staro mestno jedro s kamnitimi hišami in ozkimi tlakovanimi uličicami obiskovalca popelje v čas Osmanov in živahnih bazarjev.
V Gjirokastru sta se rodili dve znani albanski osebnosti. Prva je nekdanji komunistični diktator Enver Hoxha, druga pa pisatelj svetovnega kova Ismail Kadare. Zakaj pa sploh obiskati to mesto? Nad mestom se dviga mogočna utrdba s čudovitimi razgledi, dopolnjuje jo muzej, razstava topov in celo ostanki ameriškega letala iz časa hladne vojne. Poleg tega vzdušje ustvarja tudi kulinarična ponudba tradicionalnih jedi, sprehod skozi bazar pa razkriva številne rokodelske izdelke in trgovinice s spominki, ki izstopajo v primerjavi z enoznačnimi blokovskimi naselji iz komunističnega obdobja.
Približno uro vožnje stran od mesta Gjirokaster se nahaja izvir in popularna turistična atrakcija Blue Eye, ki s svojo kristalno čisto modro vodo in bujnim zelenjem med hribi, predstavlja nekakšno oazo in zatočišče pred visokimi poletnimi temperaturami. Območje je prilagojeno za turiste, kjer je vstop mogoč peš ali pa z najemom električnih skirojev in podobnih prevoznih sredstev. Znotraj območja je nagnetenih tudi par prehrambnih obratov in trgovinic s spominki.
Ovinkasta pot čez številne hribe in doline naju je popeljala tudi skozi Albansko riviero, o kateri se v zadnjih letih širi glas. Obisk letovišč, ki prej kot opevane »evropske Maldive« predstavljajo betonsko džunglo blokov in vročo točko 3S oblike turizma (morje, sonce, plaža), prikazuje skokovito rast števila obiskovalcev.
Največje središče na tej jugozahodni obali je mesto Sarandë, ki se ponaša z dolgimi plažami in številnimi ponudniki vodenih izletov s čolni, povezano pa je tudi z Nacionalnim arheološkim parkom Butrint, ki je prav tako na Unescovem seznamu. Staro mesto Butrint je nekoč bilo grška kolonija, nato rimsko mesto in bizantinsko središče, a se je v poznem srednjem veku začelo spreminjati v ruševine. Središče mesta Sarandë odseva nejasno identiteto razen vabljivosti morja in zgodovinske vloge ribiške vasi. Seveda je temu primerna tudi gneča na plažah in obmorski promenadi.
V podobno smer kot Sarandë se razvija severnejše letovišče Himarë, ki prav tako ponuja možnost izkustva kristalno čistega Jonskega morja. Od tukaj potekajo številni vodeni ogledi s čolni, ki ponujajo možnost obiska s kopnega nedostopnih plaž ter številnih jam, ki povečajo adrenalin v krvnem obtoku. Priporočava pa tudi ogled mestnega gradu in starega jedra, ki se nahajata nekaj kilometrov stran od obale na bližnji vzpetini.
V okviru izleta z ladjico sva opazila hribovita obalna območja, iz katerih so zevala gradbišča – spominjalo je na pogled na torto, iz katere se izvzame posamezen kos. S hitro gradnjo brez zavor se ne strinjajo niti številni lokalni prebivalci ali zaposleni v turistični dejavnosti, saj so takšni posegi v naravna območja trajni in pogosto brez celostne sistemske obravnave.
Mesto Vlorë je bilo za naju vmesna točka na poti iz skrajnega jugozahoda nazaj do Tirane. Tretje največje mesto je imelo pomembno vlogo v albanski zgodovini. Leta 1912 so tukaj zbrani voditelji razglasili neodvisnost Albanije in tako ustvarili začasno vlado in z balkona hiše, ki je danes nacionalni muzej neodvisnosti (spodnja fotografija), razgrnili albansko zastavo. Kljub temu so imeli težave s sestavljanjem vlad vse do leta 1939.
Glavna promenada povezuje živahno obalo s srcem mesta, ki vključuje staro mestno jedro, spomenik neodvisnosti, mošejo Muradie in hrib Kuzum-Baba z bektašijskim svetiščem, kjer je pokopan znan duhovni voditelj oče Kuzum. Zaradi svojih širših bulvarskih elementov je prav prijetna za sprehod do morja (kjer kilometri niso ovira).
Sari Saltik predstavlja gorsko svetišče, ki je poimenovano po znamenitem dervišu, ki so ga častili številni sufistični modreci in bektaši na Balkanu in Bližnjem vzhodu. Nahaja se nad mestom Krujë, kjer se je rodil narodni heroj Gjergj Kastrioti Skënderbeu. Najprej janičar na sultanovem dvoru je nato pobegnil v svojo domovino in postal osebnost, ki je vodila več uspešnih ubranitev pred Turki. Zaradi tega so se za določeno obdobje v zgodovini zmanjšali turški vpadi na Balkanu, še posebej na Slovanskih ozemljih, kar je povečalo njegov zgodovinski pomen. Njegov portret hrani tudi galerija Uffizi. Prihaja iz družine Kastrioti, katere grb je tisti, ki se nahaja na rdeči zastavi Albanije. Če ste pozorni, lahko Krujë opazite tudi z Mednarodnega letališča Tirana Nënë Tereza.
Če se vrnemo na svetišče Sari Saltik – majhen kompleks v stalni steni, kamor radi pohajkujejo tudi tuji obiskovalci, vsebuje vir zdravilne vode, za katero številni trdijo, da ima blagodejne učinke, podobno kot voda iz romarskega središča Lurd. Svetišče se nahaja na pobočju Skanderbegovega gorovja, kjer je veliko naravnih virov. Albanija je država z izjemno veliko zalogo vodnih virov, nenazadnje pa je tudi mesto Krujë dobilo ime po številnih izvirih.
Albanija naju je presenetila predvsem z adrenalinsko vožnjo po cestah, ki jo doživi vsak, ki se posluži javnega potniškega prometa. Omejitve in prometni predpisi so tam bolj simbolne narave. Presenetila naju je tudi betonska džungla na obali in gostoljubnost lokalnega prebivalstva, ki je kar zažarelo, ko je izvedelo, da tudi midva prihajava nedaleč od »Balkana«.
Albanija vsekakor postaja zelo priljubljena destinacija, ne samo med (mladimi) popotniki, ampak tudi med tujimi investitorji, ki jih pritegnejo nizke cene in ohlapna regulacija. Čas bo pokazal, v katero smer se bo nadaljeval tamkajšnji turizem in ali bo »napovedan« vstop v Evropsko unijo izboljšal življenjske razmere lokalnega prebivalstva.
Copyright (©) 2010 - 2026 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
